Opis predavanja: Anksiozna motnja je med osebami z avtizmom pomembno bolj pogosta kot v splošni populaciji, tako pri otrocih kot pri odraslih. V prispevku bodo predstavljene možne razlage za to. Določene posebnosti v vedenju se pri obeh razvojnih motnjah prekrivajo. Kako v tem primeru ločimo avtizem od anksioznosti? Na kratko bodo predstavljene tudi možne pomoči.

Opis predavanja: Vidna pot je osrednji predmet raziskav v nevrobiologiji. Pri žuželkah obsega kar 70% prostornine možganov, kar pri vinski mušici predstavlja samo nekaj deset tisoč nevronov. Žuželke s tem skromnim naborom celic letijo v tretji dimenziji, prepoznavajo vzorce na osnovi oblike, barve in polarizacije, nekatere pa prepoznavajo celo obraze sovrstnikov. Napredne elektronsko mikroskopske tehnike so omogočile izdelavo konektoma celotne vidne poti mušice in posameznih vidnih režnjev pri metuljih. To pomeni, da smo pri posamezni vrsti prepoznali vse nevrone v delu osrednjega živčevja in vse sinaptične povezave med njimi. Na osnovi konektoma lahko napovemo, kako živčna mreža deluje, napoved pa lahko preverimo s snemanjem signalov iz nevronov. Na ta način smo ugotovili, kako metulji v prvem optičnem režnju kodirajo informacije iz fotoreceptorjev in jih pripravijo za obdelavo v osrednjih možganih.

Gregor Belušič (1972) je redni profesor Fiziologije živali na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete, na Univerzi v Ljubljani. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani biolog in doktor bioloških znanosti (U. v Ljubljani). Med doktorskim študijem je deloval na Univerzi v Groningenu kot Huygensov štipendist in na Univerzi v Karlsruheju. Podoktorsko usposabljanje je opravil na Nacionalni podiplomski Univerzi Sokendai na Japonskem, kjer je sedaj tudi gostujoči izredni profesor. Raziskuje barvni in polarizacijski vid pri žuželkah, za kar uporablja fiziološke, anatomske, fotometrične metode in vedenjske poskuse. Od leta 2012 je bil vodja petih večjih mednarodnih konzorcijskih raziskovalnih projektov, od tega pri dveh tudi koordinator konzorcijev. Na Oddelku za biologijo je vzpostavil laboratorij za raziskave vida žuželk. To je vodilni in referenčni laboratorij v svetovnem merilu, ki sodeluje s skupinami iz 17 držav EU, ZDA, Japonske, J Amerike in Avstralije. GB redno recenzira predloge raziskovalnih projektov za mednarodne agencije, je član uredniškega odbora pri reviji Journal of Comparative Physiology A, ter recenzent znanstvenih člankov v številnih revijah, vključno z Nature, Science, Proceedings of the National Academy of Sciences, Proceedings of the Royal Society B, eLife, Science Advances, Journal of Experimental Biology idr. Za delo je bil večkrat nagrajen: l. 1998 je prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, l. 2010 nagrado Ameriškega fiziološkega društva Progressive Educator, l. 2019 priznanje Prometej znanosti Slovenske znanstvene fundacije, l. 2019 priznanje Univerze v Ljubljani za najodličnejše raziskovalne dosežke ter l. 2020 priznanje Odlični v znanosti Agencije RS za raziskovalno dejavnost.

Opis predavanja: Klinična depresija je ena vodilnih bolezni sodobnega časa in pomemben javnozdravstveni izziv. Preboj pri zdravljenju depresije je prinesel anestetik ketamin, ki lahko že po enem samem sub-anestetičnem odmerku sproži hiter in več dni trajajoč antidepresivni učinek. Toda kako deluje? Tradicionalna razlaga poudarja vpliv ketamina na receptorje NMDA v nevronih, kar vodi v povečano sinaptično plastičnost in nastanek novih povezav v možganih. Raziskave v zadnjih letih razkrivajo širšo sliko: poleg nevronov igrajo vlogo tudi astrociti, dolgo zapostavljene podporne celice, ki uravnavajo ravnovesje glutamata, oskrbujejo nevrone z energijo, sodelujejo pri sinaptičnem prenosu ter izločajo kemične prenašalce s kateri vplivajo na delovanje živčnih mrež. V možganih oseb z depresijo so našli strukturne in funkcionalne spremembe astrocitov, kar nakazuje na njihovo vpletenost v uravnavanje razpoloženja. Predavanje bo predstavilo novejša spoznanja o neposrednem delovanju ketamina na astrocite, zlasti na: hitre spremembe znotrajceličnega signaliziranja s cAMP, preoblikovanje membranskih domen obogatenih s holesterolom ter vpliv na transport in subcelično porazdelitev ionskih kanalov, kot je Kir4.1. Te spremembe kažejo, da ketamin ne deluje zgolj na sinapse med nevroni, temveč preoblikuje širše celično okolje, v katerem sinapse delujejo. S tem se odpira nova, bolj celostna perspektiva razumevanja delovanja možganov in zdravljenja depresije – perspektiva, ki nakazuje, da je prihodnost zdravljenja duševnih motenj morda bolj »gliocentrična«, kot smo si predstavljali doslej.

Matjaž Stenovec je celični fiziolog, zaposlen na Inštitutu za patološko fiziologijo MF, UL in biomedicinskem centru Celica Biomedical. Odlikuje ga poglobljeno poznavanje kvantitativnih optofizioloških metod za preučevanje delovanja živih možganskih celic, vključno z rutinsko rabo (ne)raciometričnih kalcijevih indikatorjev ter gensko kodiranih fluorescentnih nanosenzorjev za cAMP. Ima bogate izkušnje  z konfokalno in TIRF mikroskopijo za sledenje mobilnosti in pozicioniranje subceličnih organelov ter avtomatizacijo analize mikroskopskih slik. Rutinsko razvija imunocitokemične postopke za multi-pleksno označevanje subceličnih predelkov v živih ali fiksiranih celicah, in je tesno vpleten v razvoj novih uporabnih protokolov za imunofluorescentno označevanje proteinov možganskih celic ter mentor magistrskim in doktorskim študentom s področja gliobiologije, tehnik konfokalne mikroskopije in kvantitativne analize optofizioloških meritev.

Opis: V okviru predavanja bomo razložili princip delovanja tehnologij CRISPR/Cas in njihovih izpeljank, ki omogočajo tarčno spreminjanje genoma in gensko zdravljenje. Pregledali bomo možnosti njihove uporabe pri nevrodegenerativnih boleznih in klinične študije, ki trenutno potekajo. Predstavili bomo omejitve in izzive, s katerimi se raziskovalci soočajo. Prikazali bomo tudi par primerov naprednih načinov uporabe na modelnih sistemih, ki nakazujejo potencialne poti prihodnjega razvoja.

Opis predavanja: Strah je normalen in razvojno pomemben del odraščanja, ki ga v določenih obdobjih doživi
vsak otrok. Najpogostejši so strahovi pred temo ali pošastmi, zapuščenostjo, nevihtami, pa
tudi strah pred zavrnitvijo vrstnikov ali neuspehom. Z odraščanjem se vsebina in način
doživljanja strahu spreminjata.
Na predavanju bomo predstavili, kako otroci v različnih starostnih obdobjih doživljajo in
izražajo strah ter kako lahko odrasli s svojim odzivom pomembno prispevamo k občutku
varnosti in samozavesti. V klinični praksi pogosto vidimo, da se strah najprej pokaže skozi
igro, risbo ali vedenje, še preden ga otrok zmore ubesediti.

Ajda Perme, MSc AT (QMU), je likovna terapevtka in supervizorka, ki deluje na področju
duševnega zdravja otrok, mladostnikov in odraslih. Zaposlena je v Psihiatrični bolnišnici
Begunje, sodeluje s Psihološkim raziskovalnim inštitutom ter Terapevtskim centrom Obelisk.
Redno predava doma in v tujini ter aktivno prispeva k predstavljanju pomena ustvarjalnosti
za zdravo sodobno družbo.

Opis predavanja: Strah pred nastopanjem je ena najpogostejših oblik socialne anksioznosti, ki pomembno vpliva na posameznikovo delovanje v izobraževalnih, poklicnih in vsakdanjih situacijah. Predstavljeni bodo poglavitni vzroki za nastanek tega strahu, njegovi simptomi, osvetljena pa bo tudi vloga učenja, preteklih izkušenj in samopodobe pri vzdrževanju tega strahu. Poseben poudarek bo namenjen učinkovitim strategijam za regulacijo telesnih, čustvenih in miselnih simptomov. Cilj prispevka je zmanjšati stigmo in pokazati, da je strah pred nastopanjem razumljiv, obvladljiv in – z vidika možganov – povsem človeški.

Dr. Katarina Habe je izredna profesorica psihologije glasbe in prodekanja za umetniško in znanstveno raziskovalno dejavnost na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Raziskovalno in praktično se posveča strategijam uspešne psihološke priprave na nastop. Svoje dolgoletno delo je strnila v znanstveni monografiji Kako zablesteti na odru. Deluje kot predavateljica, svetovalka in izvajalka delavnic, kjer povezuje znanstvena spoznanja z uporabnimi strategijami za vsakdanje življenje. Poseben poudarek namenja razumevanju notranjih doživljanj, samopodobi in učinkovitemu soočanju s tremo. Svoje znanje redno deli z različnimi strokovnimi in splošnimi javnostmi ter si prizadeva za boljše razumevanje duševnega zdravja in blagostanja

Opis predavanja: Diagnostični, prognostični in terapevtski pomen tesnobe v kliničnopsihološkem ocenjevanju in psihoanalitični psihoterapiji motenj osebnosti

doc. dr. Emil Benedik, specialist klinične psihologije, psihoanalitični psihoterapevt, učitelj, supervizor in sodni izvedenec, redno zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Begunje in Fakulteti Sigmunda Freuda v Ljubljani.

Opis predavanja: Strah, anksioznost in travma so pogosto razumljeni predvsem kot psihološki pojavi, vendar sodobna nevroznanost in somatsko usmerjeni pristopi kažejo, da imajo ključno vlogo tudi telesni procesi in delovanje živčnega sistema. V predavanju bo predstavljena razlika med telesno pripravljenostjo, strahom in anksioznostjo ter razloženo, zakaj pri travmi težava pogosto ni v »preveč strahu«, temveč v nezaključenih obrambnih odzivih, ki so v telesu ostali aktivni. Poseben poudarek bo na vprašanju soočenja s travmatičnimi izkušnjami: kdaj je soočenje podpirajoče zdravilno in kdaj lahko vodi v dodatno preobremenitev živčnega sistema. Predavanje bo na poljuden način osvetlilo, zakaj ponavljajoče izpostavljanje brez upoštevanja telesne pripravljenosti pogosto ne vodi v razrešitev ter kako lahko bolj postopno, telesno utemeljeno soočenje omogoči boljšo regulacijo in okrevanje. Predavanje je namenjeno laični in strokovni javnosti in bo ponujalo razumljiv vpogled v sodelovanje možganov in telesa pri strahu, anksioznosti in obravnavi travme.

dr. Boštjan Čampa, mag. soc. del., je zakonski in družinski terapevt, supervizor in mentor ZZDTS ter Somatic Experiencing praktik (SEP). Pri svojem delu se osredotoča na izzive v medsebojnih odnosih, telesno utemeljeno razumevanje strahu, stresa in travme ter na povezovanje sodobne nevroznanosti s klinično in vsakdanjo prakso. Deluje v zasebni praksi Terapevtska pomoč ter sodeluje pri različnih izobraževalnih in strokovnih projektih v Sloveniji in tujini.

Opis predavanja: Naše življenje ni ena sama romantična dogodivščina: često se soočamo s stresnim okoljem in izzivi. Začne se že ob rojstvu, ko drobceno mehko telo preplavi »fetalni kateholaminski val« adrenalina in noradrenalina, ki omogoči prvi vdih, zapiranje fetalnih povezav v obtoku, dvig krvnega sladkorja ter budnost za stik z materjo in začetek dojenja. V varnem naročju se stresni hormoni umirijo, otrok pa na materinih prsih mirno zaspi.

Ker življenje začnemo v stresu, imamo evolucijsko oblikovan stresni odgovor. Boj, beg ali zamrznitev ter delovanje osi možgani–vegetativno živčevje–hipotalamus–hipofiza–nadledvičnici nam omogočajo preživetje. Ti sistemi so sprva ranljivi, pozneje bolj odporni, zato ima zgodnje okolje ključen vpliv. Dolgotrajen ali hud stres (OIO – obremenjujoče izkušnje otroštva) lahko škoduje razvoju in poveča tveganje za psihične ter telesne bolezni v odraslosti. Raziskave kažejo, da imajo otroci, izpostavljeni hudemu stresu in pomanjkanju topline, lahko tudi do polovico manjši volumen možganov, zlasti področij za učenje in spomin.

Ponavljajoč stres lahko trajno spremeni vzorce razmišljanja in čustvovanja ter poveča tveganje za depresijo, nasilje, zasvojenosti in srčno-žilne bolezni. Med stresorje za dojenčka sodijo prekomerne spodbude (ekrani, hrup), konflikti med staršema, neodzivnost na jok, ločitev, nasilje. Najmočnejši zaščitni dejavnik je ljubezen: pestovanje, pogovor, petje, branje, čas in pozornost – neprecenljivi za razvoj možganov.

Na odpornost ne smemo pozabiti v najstništvu, ko možgani intenzivno zorijo. Nalaganje mielina pospeši procesiranje, prefrontalna skorja (izvršilne funkcije, nadzor impulzov) še dozoreva, medtem ko je amigdala izrazito reaktivna. Neravnovesje vodi v impulzivnost in iskanje meja. Sočasno potekata tanjšanje skorje in obrezovanje sinaps, kar poveča učinkovitost možganov. Stresni odgovor dozori, vedenje vse bolj uravnava čelni reženj.

Danes se sprašujemo: je svet nevarnejši ali smo manj odporni? Kako razumeti porast anksioznosti pri generaciji, ki je najštevilčnejša v zgodovini (po ocenah UNICEF 1,3 milijarde), hkrati pa nenehno izpostavljena nadzoru in socialnim omrežjem, brez možnosti umika? Kaj to pomeni za možgane, ki iščejo svobodo in meje?

V predavanju bomo razmišljali o stresu, ranljivosti in odpornosti skozi otroštvo in mladostništvo ter stres razumeli kot spodbudo učenju: učenju za življenje!

Doc. dr. Tina Bregant, dr. med. je specialistka pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki dela z otroki in mladostniki že 25 let. Doktorirala je leta 2013 s področja nevroloških ved. Zaposlena je v CIRIUS Kamnik, kot  pediatrinja in fiziatrinja, kjer dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami.  Leta 2012 je  prejela zahvalo za požrtvovalnost Ministrstva za notranje zadeve Slovenije za reševanje v prometni nesreči.  Prejela je tudi več strokovnih nagrad. Bila je slavnostna govornica na 10. obletnici TED Talk: "The future" na temo "Starševstva". Vključuje se v razprave za splošno javnost in oblikovanje politik za ustvarjanje spodbudnega okolja za otroke in mladino. Sodeluje v številnih programih Nacionalnega instituta za javno zdravje ter redno prispeva s svojim znanjem in izkušnjami k nacionalnim programom za preventivo, kurativo in opolnomočenje otrok in mladostnikov (program ZDAJ, #To sem jaz, Vodnik o nosečnosti, porodu in zgodnjem starševstvu). Je tudi politično aktivna; trenutno je  predsednica Slovenske ljudske stranke; bila je tudi državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje.  Je redna gostja oddaj s področja znanosti in otroškega razvoja na radiu in televiziji. Je tudi avtorica strokovne monografije Vznemirljivo potovanje po razvijajočih se možganih, s katero posega na področje nevroznanosti in vzgoje.  Piše in predava o tem, kar dela, ker verjame, da le z izmenjavo mnenj, izkušenj, strokovnosti in dobronamernosti lahko skupaj ustvarjamo boljši svet za naše otroke in mladostnike.  V letu 2025 je posnela več odmevnih oddaj, najbolj poslušan je bil pogovor na podkastu AIDEA.

Opis predavanja: Anksioznost (tesnoba) je čustveno stanje, ki ga zaznamujejo strah, napetost in negotovost,
pogosto brez zunanjega razloga. Tesnoba je intenziven odziv na stres, ki vključuje tudi
telesne simptome (pospešeno bitje srca, potenje, mišična napetost) in psihološke znake
(zaskrbljenost, nemir), ki pomembno vplivajo na in otežujejo vsakdanje življenje. Simptomi
so posledica pretirane aktivnost možganskih poti, ki povezujejo amigdaloidno jedro z
drugimi možganskimi jedri in hipotalamusom. Aktivnost amigdaloidnega jedra uravnavajo
naslednji prenašalci: serotonin, GABA, glutamat, noradrenalin in kortikoliberin
Post-travmatska stresna motnja je intenzivna, dolgotrajna tesnoba, ki se razvije kot odgovor
na doživetje izjemno travmatičnega dogodka (nesreča, vojna, zlorabe). Kaže se kot
podoživljanje dogodka, izogibanje spominom, čustveno otopelost in povečano napetost.
Zakaj je zdravljenje tesnobe potrebno? Pretirana aktivacija hipotalamusa povzroči povečano
sproščanje kortizola, kar poveča koncentracijo glukoze v krvi in poveča verjetnost za razvoj
sladkorne bolezni tipa 2 in večje verjetnosti bolezni srčno žilnega sistema.
Pretirano aktivacijo amigdaloidnega jedra lahko zmanjšamo z zdravili; npr. s splošnimi
depresorji osrednjega živčevja (benzodiazepini) ali pa zmanjšamo aktivnost amigdaloidnega
jedra z zdravili, ki povečajo aktivnost serotonina, zaviralci napetostno-odvisnih kalcijevih
kanalov (ligandi alfa2 delta).
Prva učinkovita zdravila za blaženje anksioznosti so bila pomirjevala, npr. benzodiazepini.
Kratkotrajno jemanje benzodiazepinov je učinkovito in varno. Dolgotrajno, npr. večmesečno
jemanje jemanje benzodiazepinov (npr. alprazolama, diazepama) pa vodi do nastanka
tolerance in odvisnosti. Toleranca za zdravilo pomeni, da so sčasoma potrebni večji odmerki
za doseganje enakega učinka. Odvisnost od zdravila pa pomeni, da se ob odtegnitvi pojavijo
t.i. odtegnitveni simptomi. Le-ti se stopnjujejo in so najbolj intenzivni v 36 – 72 urah po
zadnjem odmerku in vključujejo nespečnost, slabost, tesnobo, potenje, tresavico, hitro srce
in bolečine v mišicah.
Klinične študije so pokazala, da so antidepresivi iz skupine selektivnih zaviralcev ponovnega
privzema serotonina (SSRI) in inhibitorji ponovnega privzema serotonina in noradrenalina
(SNRI) enako učinkoviti in varnejši kot benzodiazepini. Slaba stran zdravil iz skupine SSRI in
SNRIje, da začnejo učinkovati z nekaj tedenskim zamikom, zato se jih v začetku zdravljenja
lahko predpiše skupaj z benzodiazepini.
Simptome, ki so posledica povečane aktivnsoti simpatičnega živčevja se lahko omili z zdravili
iz skupine antagonistov adrenergičnih receptorjev beta.
Zdravljenje posttravmatske stresne motnje je najbolj zahtevno, ker imajo ljudje s to motnjo
navado še pridružene bolezni, ki jih je tudi potrebno tudi zdravili.

prof. dr. Mojca Kržan, dr. med., zdravnica, profesorica farmakologije na UL-MF.
Raziskovalno se ukvarja z raziskovanjem receptorjev in transporterjev in nevrofarmakologijo.
Ustanovna članica društva SiNAPSA, od leta 2004. Večkrat je sodelovala pri izvedbi Tedna možganov v različnih vlogah.